Žička kartuzija je izjemen spomenik samostanske arhitekture, ki presega okvirje slovenskega prostora. V njenem arhitekturnem tkivu so ohranjena vsa glavna slogovna obdobja evropske umetnosti. Zaradi svojih arhitekturnih, simbolnih, zgodovinskih, arheoloških in krajinskih vrednot ima izjemen pomen za državo, prav zaradi tega je bila leta 2015 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.
Besedilo: Matija Plevnik
Prostorsko dominanto Zgornjega samostana predstavlja srednjeveška cerkev sv. Janeza Krstnika. Vse od razpustitve samostana leta 1782 oz. prenehanja funkcije župnijske cerkve tri desetletja kasneje, je objekt začel zelo propadati in se deloma celo porušil. Prva, nujna zaščitna dela je sredi 50. let 20. stoletja opravil Jože Curk, njegova dela sta nadaljevala dr. Marijan Zadnikar in dr. Nataša Štupar Šumi, ki sta v 60. letih 20. stol. objekt gradbeno-statično utrdila. Dela je nadaljeval dr. Ivan Stopar, sledila sta mu Bogdan Badovinac in Ivo Gričar.
Zaradi pomanjkanja zadostnih sredstev je objekt začel ponovno propadati. Temu so botrovali zaraščanje rastlin in njihovega koreninskega sistema v stavbno jedro ter prhlost veziv (zlasti v zgornjih nivojih obodnih zidov) zaradi pomanjkanja zaščite pred meteorno vodo in vremenskimi vplivi. V prvem desetletju 21. stoletja je bila cerkev, zaradi padanja gradnikov vrhnjih delov, celo nekaj časa zaprta za obiskovalce.
Po projektu doc. Roka Žnidaršiča in arhitekturnega ateljeja Medprostor so bili izvedeni fiksni in pomični del strehe, razgledna točka z dostopnim hodnikom, dve polžasti stopnišči za obiskovalce, nove cerkvene pohodne površine in prezentacija vhoda zahodne fasade. V nove kovinske poveznike je bila nameščena zvočna in svetlobna tehnika za potrebe izvedbe kulturnih prireditev.
Sodobna streha je zavezana funkciji – zaščiti razvalin, pa vendar jo presega, saj ohranja dvojnost v pogledu na cerkev in nagovarja obe njeni najbolj izpostavljeni veduti; »odprta ruševinskost« (pogled iz severa), obenem pa s fiksno streho, s svojim strmim gotskim naklonom in historično strešno kritino poustvarja najbolj značilno veduto kartuzije ter vizualno dopolnjuje objekte, ki tvorijo južno dvorišče.
Dela so se zaključila jeseni 2022, pri vseh posegih si bili dosledno zasledovani jasno izoblikovani primarni cilji: 1. ohranitev karakterja ruševine cerkve; 2. ohranitev dokumentarne vrednosti in povednosti, sedanje estetsko-likovne pojavnosti in ohranitev njenega izrazitega znanstvenega potenciala; in 3. s posegi ustvariti pogoje za dolgoročnejšo ohranitev vseh navedenih vrednot in vseh izvirnih elementov spomenika.
Cerkev je bila v svoji primarni funkciji stičišče bratov laikov in kornih menihov. Kot taka mora svoje poslanstvo nadaljevati – predstavljati mora stičišče laične javnosti, konservatorstva in njegovih matičnih ved. Obenem je ta nekdanji sakralni objekt postal sodobno prizorišče za izvedbo kulturnih prireditev, ki pa ne preglasi varovanih vrednot tega izjemnega spomenika.
