Obnova OŠ Tabor I

OŠ Tabor I je bila izhodiščni objekt sodobnih tipskih šol, načrtovanih na podlagi zmagovalne zasnove javnega natečaja. Avtorji zmagovalnega projekta javnega natečaja so bili arhitekti Borut Pečenko, Drago Klemenčič in Branko Kraševac, ki je bil v nekdanji Jugoslaviji eden vodilnih oblikovalcev fasad. Kot specialist za oblikovanje značilnih aluminijastih obešenih fasadnih oblog: V Ljubljani je oblikoval fasado Poslovne stavbe Metalke (EID: 1-30837)je imela kot prva v Jugoslaviji visečo fasado iz industrijsko izdelanih plošč in delove stolpnice. OŠ Tabor I je gradil Konstruktor od konca leta 1977, ko je bil položen temeljni kamen.  Gradnja šole je bila povečini zaključena poleti leta 1979. Kasneje sta bili na podlagi iste avtorske zasnove, a brez izjemne in značilne fasadno opno, zgrajeni še osnovni šoli Leona Štuklja v Novi vasi II a in Borcev za severno mejo na Pobrežju.

Izjemnost same arhitekture se odraža v sami zasnovi, oblikovanju in barvah, kompoziciji z ravno, valjasto streho, v fasadnih materialih ter detajlih. Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Maribor (ZVKDS OE Maribor), je v okviru evidentiranja arhitekture 20. stoletja v register kulturne dediščine uvrstil tudi enoto Maribor – Osnovna šola Tabor I (EID 1-030421).

Začetek obnove in energetska sanacija šole

ZVKDS OE Maribor je poleti leta 2022 prejel vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za energetsko sanacijo osnovne šole Tabor I. Namen projekta je bil zagotoviti celovito energetsko sanacijo javnega objekta v lasti Mestne občine Maribor (MOM). Prenovili naj bi stavbni ovoj, zamenjali stavbno pohištvo in namestili zunanja senčila, prenovili ogrevalni sistem, notranjo razsvetljavo, namestili termostatske ventile in vzpostavili energetsko upravljanje. Kulturnovarstveni pogoji so določali, da je v okviru energetske sanacije potrebno ohraniti vse kvalitete varovane arhitekture oziroma te rekonstruirati na avtentičen način. Upoštevajoč kakovost dediščine in dejstvo, da se varuje tudi gradivo (gradbene materiale) je ZVKDS sprva vztrajal pri ohranjanju obstoječe alu fasadne obloge, ki pa je bila mestoma močno poškodovana zaradi mehanskih poškodb. Analize same fasade pa so kmalu potrdile domnevo, da je prvotna fasadna izolacija propadla, saj je prišlo do sesedanja kamene volne. Zato je bilo potrebno dotrajano izolacijo nadomestiti z novo. Toda snemanja obstoječih fasadnih alu plošč, pod katerimi je bila izolacija nameščena, ni bilo mogoče izvesti na način, ki bi omogočil ponovno namestitev starih plošč, saj so bile zaradi načina pritrditve in samega materiala po snemanju preveč poškodovane.   Izkazalo se je, da je edina možnost energetske sanacije objekta v rekonstrukciji obstoječe fasade z novimi fasadnimi elementi.

Projekt za prenovo je bil tehnološko sodoben in energetsko ustrezen, vendar je moral po materialih, videzu, vključno z vsemi detajli in fasadnim rastrom ostati enak obstoječemu. Poseg energetske prenove je bil dovoljen v smislu doseganja standarda današnjih zahtev po energetski učinkovitosti, vendar so bili vsi običajni energetski ukrepi dovoljeni pod pogoji, ki upoštevajo varstveni režim dediščine. Celoten projekt je vse do nivoja shem detajlov dokazoval upoštevanje varovane in nagrajene avtorske arhitekture. Poleg načrtov je bil izdelan tudi 3D posnetek fasade, ki je omogočal čim bolj natančno rekonstrukcijo. Končno so bili potrjeni še delavniški načrti  fasade s podkonstrukcijo in statični izračun. Poleg značilnih alu fasadnih elementov, so bile nekatere stranske fasade izvedene kot kontrast v temni barvi, pri tem so bile prvotne strukturirane stene iz salonitnih plošč, ki so jih ob prenovi nadomestile po velikosti, barvi in načinu pritrjevanja povsem primerljive fasadne plošče Eternit. Morebitne nadomestne elemente in materiale ter končne barvne tone obloge fasad in vseh elementov na zunanjščini in ob objektu je na podlagi sondažnih raziskav in vzorcev določil ZVKDS.

Projekt prenove uspešen primer energetske sanacije poškodovane in dotrajane substance strukturalistične modernistične arhitekture s konca 70. let 20 stoletja, ki pa je imela velik dediščinski potencial. Na srečo je bilo ob multidisciplinarnem strokovnem sodelovanju mogoče ohraniti z rekonstrukcijskim posegom, ki je ponovno vzpostavil avtentičnost avtorske zasnove arhitektov Boruta Pečenka, Draga Klemenčiča in Branka Kraševca.