Poslikave v prezbiteriju Žalostne Matere božje

Cerkev je pomemben umetnostni spomenik predvsem zaradi poslikav v prezbiteriju in na slavoločni steni ladje. Poslikave so delo dveh avtorjev. Prvi, gotsko usmerjeni avtor, je poslikal obok prezbiterija kmalu po letu 1472, drugi, že pod močnim vplivom renesanse, pa stene prezbiterija in slavoločno steno ladje leta 1500.

Cerkev je zanimiva tudi drugače, kot del protiturškega tabora, od katerega je ohranjen del obzidja in monumentalen obrambni stolp ter kot cerkvena arhitektura, nastala v več fazah, verjetno od pozne romanike do 19. stoletja. Zunanjščino zaznamuje pravilna gradnja iz pravokotnih obdelanih kamnov in kamnita skrlasta streha. Prav ta je bila vir težav cerkve. Prvič je bila obnovljena v 80-ih letih 20. stoletja, ko je bilo originalno leseno ostrešje nadomeščeno z armiranobetonskim. Streha je zaradi neveščosti izvajalcev ob odsotnosti sekundarne kritine še naprej puščala in voda se je preko betonske podlage stekala v obodne zidove cerkve. Zaradi velikih stroškov in predvsem težav z zagotavljanjem kritine (kamnitih skrl) je bila streha popravljena šele v med letoma 2017-2018. V vsem tem času je zaradi težav s streho poslikava propadala. Najbolj je bilo to vidno po algah, ki so se razpasle na severni steni prezbiterija, prišlo pa je tudi do propadanja ometov v zgornjih delih sten in njihovi bližini na oboku ter do migracij soli iz betonske strešne konstrukcije v zidove in s tem v poslikavo.

Restavratorska dela, financirana iz sredstev za redno dejavnost Restavratorskega centra so se pričela v letu 2018 z odstranjevanjem alg na severni steni. Izkazalo se je, da rastejo na plasti umetne smole, Calatona, ki je bila nanesena kot utrjevalec barvne plasti leta 1972. Pokazalo pa se je tudi, da poslikavo pestijo še drugi problemi: odstopanje poslikanega ometa od podlage, propadanje ometov in barvne plasti zaradi pomanjkanja veziva ter močna prisotnost soli, predvsem sulfatov in nitratov. Restavratorski posegi so se pričeli po ureditvi strehe nad prezbiterijem leta 2018. Z odstranitvijo plasti Calatona so bile odstranjene tudi alge. Opravljeno je bilo injektiranje odstoplih ometov ter utrjevanje ometov in barvne plasti z nanoapnom Calosil E25. S čiščenjem z oblogami amonijevega karbonata se je sprožilo tudi izsoljevanje sten, ki se je nadaljevalo z vodnimi oblogami in izpiranjem. Kjer je bila navzočnost soli največja, je bilo po izsoljevanju treba opraviti novo utrjevaje z nanoapnom – na mestih, kjer niti to še ni zadoščalo, je bila barvna plast še dodatno utrjena z nanosom 10 % barijevega hidroksida. Na severni steni prezbiterija sta bila potrebna celo dva nanosa omenjene obloge. S čiščenjem in utrjevanjem so postale tudi barve poslikave bolj intenzivne. Na upodobitvi Kristusa na oboku je bila narejena pretvorba oksidirane, potemnele svinčeve bele barve v njen prvoten videz. Za odstranjevanje ostankov beležev je bil uporabljen tudi laser.

V sedanjem stanju so poslikave le bled odsev njihove nekdanje podobe. Slaba polovica poslikave sten je izgubljena, kjer pa je še ohranjena, je povečini ostal le še majhen odstotek prvotne barvne plasti. Manjkajo vsa modra ozadja, nanesena v tehniki tempere, živo rdeča barva oblek je oksidirala v črno. Od sijočih barv in mojstrske risbe so ostale le še blede sledi. Kljub temu je vse, kar je ostalo, z restavratorskim posegom rešeno pred nadaljnjim propadanjem.