Grad Podčetrtek

Grad Podčetrtek sodi med najstarejše grajske arhitekture v deželi in je sestavljal obrambno linijo proti Ogrski (Hrvaški). Kljub častitljivi starosti, ki sega vsaj v romaniko, se v virih neposredno omenja dokaj pozno (l. 1261 kot castrum Lansperch). Stoji na izredno dominantni legi, nad istoimenskim naseljem. V svoji dolgi zgodovini je zamenjal več lastnikov in oskrbnikov, vsekakor pa je današnjo podobo grajske arhitekture najbolj zaznamovala pomembna štajerska plemiška rodbina Attems, ki je zaslužna za temeljito barokizacijo, tej pa je sledila korenita prenova v letu 1874.

Grad je postopno propadal vse od konca 2. svetovne vojne, ko so številne premičnine in gradbene elemente uničevali ter odtujevali »priložnostni zbiralci«, vandali. V zadnjih desetletjih je bila stavbna substanca že v kritičnem stanju, saj ji je zaradi nevzdrževanja, zamakanja streh, krušenja in rušenja zidov grozil popoln propad. Zaradi zamakanja so se ponekod deloma, ponekod pa v celoti porušile stene oziroma stropi v rezidenčnem delu gradu. Občina Podčetrtek je leta 2020 postala edini lastnik gradu in takoj organizirala sestanek s pristojnimi konservatorji ZVKDS, OE Celje. Po temeljitem ogledu je bila sprejeta odločitev, da bo sanacija gradu potekala v več fazah. Prvo, prednostno fazo je predstavljala preprečitev nadaljnjega zamakanja objekta s popravilom strešne konstrukcije, menjavo strešne kritine in odvodom meteornih voda. Občina je k tej fazi pristopila nemudoma. Sočasno je bil celovito obnovljen stolpič z uro, ki je bil tudi statično stabliziran, v rezidenčnem delu gradu pa sta bili, po odstranitvi ohranjenih štukatur s strani restavratorja, izvedeni dve AB-plošči. Snete, še ohranjene štukature, so deponirane na občini in bodo služile pri rekonstrukciji štukaturnih obokov v prihodnjih fazah.

Po pridobitvi večjih sredstev oz. sofinanciranja iz mehanizma za okrevanje in odpornost (NOO) je občina pristopila k drugi fazi obnove. Slednja je predstavljala statično sanacijo celotnega objekta, obnovo fasadnega ovoja, menjavo stavbnega pohištva. Ta faza je vključevala tudi ureditev h gradu prizidane konjušnice. Za potrebe dostopa za gibalno ovirane osebe je bilo vgrajeno dvigalo, ki vodi do razgledne ploščadi. Slednja je bila izpričana tudi v fototeki družine Attems iz konca 30. let 20. stoletja. Konjušnica je bila pred posegi v izredno slabem gradbenem stanju, želja investitorja pa je bila, da se jo uredi v sodoben turističen, promocijski, degustacijski in razstaviščni prostor. Na razgledni ploščadi je steklen paviljon, v katerega delu je umeščeno dvigalo ter stopnišče, ki vodi na teraso. Razlog za izvedbo steklenega paviljona je tudi zaščita gotskih bifor, ki so bile tekom del odkrite, restavrirane in prezentirane.

Zaradi  urejanja odvajanja meteornih voda so  v atriju gradu Podčetrtek potekale arheološke raziskave, ki so dale presenetljive rezultate. Med drugim so bile odkrite arheološke strukture,  časovno opredeljene pred –  do zdaj znano  – najstarejšo fazo izgradnje gradu.[1]

[1] Arheološke raziskave je izvedlo podjetje PJP d.o.o. iz Slovenske Bistrice. Vodja raziskave Jasna Vinder, univ. dipl. arheol.; terenski vodja raziskave Grega Čakš, univ. dipl. arheol. Izsledki arheološke raziskave so povzeti po Poročilu o arheoloških raziskavah ob gradnji zaradi odvajanja meteorne vode z grajskega dvorišča in sanacijskih del na gradu Podčetrtek avtorjev Grege Čakša, Ane Jurak in Teje Pisnik (koda raziskave 21-0459).

Območje grajskega atrija, ki je danes obdan z mogočno grajsko arhitekturo, je  v prvi fazi izrabe prostora predstavljal naravno strmo skalno kopo, v katero je bil vklesan vodni zbiralnik (cisterna), v zaseke skalne osnove pa so bili postavljeni temelji zidu  objekta  z manjšim stolpičem (slika 1). Objekt je sledil  naravni oblikovanosti in poteku skalne osnove,  zidovi, umeščeni na rob strme skalne osnove,  so bili  široki ca 1,10 metra in so ohranjeni v dolžini ca 10 metrov.  Sama lega zidu v prostoru daje slutiti, da je bil zgrajen za potrebe  utrditve  in obrambe izpostavljenega območja. Nanj se je naslanjal  sočasno zgrajen manjši stolpič. Območje ob cisterni je bilo zasuto s sipkim meljem in drobljencem, ki  je deloval kot filter,  območje med cisterno in zidom pa je pokrival trden estrih iz drobnega peska  in večjih kamnov.

Prostorski odnosi med odkritimi ruševinami in obstoječo stavbno maso gradu kažejo, da predstavljata cisterna in zid s stolpičem najstarejšo fazo izrabe prostora, ki je starejša tudi od – v virih – omenjanega prvotnega gradu, čeprav drobno arheološko gradivo, ki bi omogočalo natančnejšo datacijo, ni bilo odkrito.  Območje so namreč  šele v naslednji fazi izrabe prostora zasuli in celotno površino izravnali (slika 2), s čimer so pridobili večjo površino, potrebno za izgradnjo gradu. Odkrite so bile vkopane jame, ognjišča/kurišča ter stojke, zadnjo fazo pa že predstavlja  tlakovanje atrija  in izgradnja sistema kanalov za dotok in odtok  vode v zbiralnik (cisterno).

Med drobnim arheološkim gradivom prevladuje kuhinjska lončenina, umeščena v časovni okvir 14. – 16. stoletja.

Ker  nova arheološka odkritja potrjujejo tezo, da sodi grad Podčetrtek med najstarejše gradove na Slovenskem, so bile odkrite arheološke strukture v dogovoru z občino Podčetrtek začasno zaščitene, v pripravi pa je projekt prezentacije, ki bo dajal vpogled v palimpsest grajskega razvoja in hkrati omogočal izrabo grajskega atrija, namenjenega prireditvam in druženju.