Primeri dobrih praks

V poletnih mesecih 2023 in 2024 smo na Oddelku za stenske slike in mozaike konservirali-restavrirali poslikavo sv. Nedelje na južni steni cerkve sv. Elizabete v Podrebri pri Polhovem Gradcu. Gotska poslikava iz prve polovice 16. stoletja je bila odkrita in prvič konservirana-restavrirana že leta 1966, takrat je bila nad njo narejena tudi zaščitna strešica.

Železniška postaja stoji tik ob italijansko-slovenski meji, na zahodnem robu mestnega jedra Nove Gorice. Najpomembnejši postajni kompleks Bohinjske proge na območju sedanje Republike Slovenije je od leta 1996 vpisan v register nepremične kulturne dediščine.

Grad in trg Kostel ležita v istoimenski pokrajini v jugovzhodni Sloveniji, približno 2 km od nekdaj glavne ceste, ki je povezovala Ljubljano preko Kočevja na Delnice in naprej do Kvarnerskega zaliva. Naravno dobro zavarovan strm hrib in bližina reke Kolpe so nudili ugodne pogoje za poselitev že v prazgodovini. Sondažne arheološke raziskave, ki jih je izvedla arheologinja M. Hirschbäck-Merhar, so pokazale, da so tu ljudje živeli že v času bakrene in bronaste dobe.

Cerkev sv. Nikolaja (Miklavža) na Katariji je ena izmed sedmih podružnic moravške župnije. Cerkev ni znana zgolj po stenskih poslikavah pač pa tudi po ostankih protiturškega tabora.

Neoromanska cerkev Marijinega imena v Dobovi pri Brežicah je bila na mestu starejše predhodnice zgrajena v l. 1864–1865 in predstavlja enega vidnejših podvigov cerkvene arhitekture v drugi pol. 19. stol. na Štajerskem.

V letu 2024 so zaključili prenovo hiše na Mestnem trgu 27, nekdanjega sedeža Zgodovinskega arhiva Ljubljana, in prostorov na Ciril-Metodovem trgu 21 za potrebe mestne uprave Mestne občine Ljubljana. Prenova je združevala ohranitev zgodovinskih prvin in nadgradnjo z rešitvami 21. stoletja. Osnovno vodilo je bilo izboljšanje in približevanje prvotni zasnovi ter navezava na celovito prenovo iz 60. let pod vodstvom Zavoda za ureditev Stare Ljubljane.

Skrivnostna zgodovina stavb, ki tvorijo spomenik, pod svojim plaščem skriva še veliko nerešenih vprašanj in ugank ter v marsikaterem detajlu zaenkrat še modro molči. Piranski svetilnik ostaja nepogrešljiv in slikovit zaključek piranske vedute na skrajni točki piranskega rtiča.

V letu 2024 smo na Oddelku za kamne in štukaturo ZVKDS Restavratorskega centra zaključili celovito obnovo Marijinega znamenja iz Radelj ob Dravi, ki se je začela s pripravo konservatorskega načrta 2018 ter nadaljevala z raziskavami in demontažo leta 2020.

Relief, delo kiparja Jakoba Savinška, se nahaja na pročelju Kulturnega doma v Črnomlju. Datira v leto 1954 in prikazuje prizore iz življenja Belokranjcev, vojne prizore ter avtoportret samega kiparja.

Držali smo se načela minimalnega posega, zato manjkajočih delov nismo rekonstruirali. Da bi nekoliko upočasnili degradacijske procese smo znamenje namestili pod pevski kor župnijske cerkve na Ponikvi, v bližini prvotne lokacije.

Po posegu je razlika med oltarjema manj moteča. Dejstvo, da je bil levi oltar restavriran že v prejšnjem stoletju nas zavezuje ohranitvi takratnega posega, ki je bil času in okoliščinam primerno izveden  z roko naših predhodnikov in s tem povzet v zgodovino oltarne zgodbe.

Cerkev je pomemben umetnostni spomenik predvsem zaradi poslikav v prezbiteriju in na slavoločni steni ladje. Poslikave so delo dveh avtorjev. Prvi, gotsko usmerjeni avtor, je poslikal obok prezbiterija kmalu po letu 1472, drugi, že pod močnim vplivom renesanse, pa stene prezbiterija in slavoločno steno ladje leta 1500.

Servitski samostan je edini spomenik državnega pomena v historičnim mestnem jedru Kopra. Od leta 2010 je upravljanje stavbe prevzela Univerza na Primorskem in leta 2020 zagnala temeljito prenovo, ki poteka z roko v roki z arheologi CPA ZVKDS. Arheološka izkopavanja v letu 2024 so razširila vpogled v sliko razvoja najdišča, ki so jo v osnovnih potezah zarisale že raziskave iz leta 2011 in 2022.

Grad Podčetrtek sodi med najstarejše grajske arhitekture v deželi in je sestavljal obrambno linijo proti Ogrski (Hrvaški). Kljub častitljivi starosti, ki sega vsaj v romaniko, se v virih neposredno omenja dokaj pozno (l. 1261 kot castrum Lansperch). Stoji na izredno dominantni legi, nad istoimenskim naseljem. V svoji dolgi zgodovini je zamenjal več lastnikov in oskrbnikov, vsekakor pa je današnjo podobo grajske arhitekture najbolj zaznamovala pomembna štajerska plemiška rodbina Attems, ki je zaslužna za temeljito barokizacijo, tej pa je sledila korenita prenova v letu 1874.

Območje tokratnih raziskav leži južno od mestnega otoka, izven evidentirane enote kulturne dediščine. Strojni izkopi gradbenih jam za gradnjo stanovanjskih hiš, infrastrukture in urejanja dvorišč so žal uničili ostaline iz rimske dobe. Na sveže prekopani površini so bili vidni odlomki gradbenega materiala in keramike.

Odkrite so bile slabo ohranjene ostaline rimskodobnih stavbnih ostalin. Večina zidov rimskodobnih objektov je bila zaradi ropanja in intenzivnega oranja zelo slabo ohranjena. Nekatere zidove smo prepoznali le v roparskih jarkih ali večjih kamnitih grobljah. Tekom arheoloških raziskav so bile odkrite maloštevilne drobne najdbe. Odkrite najdbe sodijo v veliki večini v rimsko obdobje in nakazujejo datacijo najdišča v 2. oziroma 3. stoletje.

Obnova mlekarne je obsegala restavriranje premične in nepremične opreme, stavbnega pohištva in statično utrditev vseh štirih obodnih sten. Zaradi dotrajanosti je bila narejena nova strešna konstrukcija in strop zaradi zagotavljanja varnost v objektu.

Vas Vrhpolje pri Vipavi je razpotegnjena gručasta vas, ki se ponaša s kar osmimi kapelicami in znamenji. Ima strnjeno vaško jedro (prevladujočimi stavbami in domačijami izoblikovanimi po primorskem stavbnem vzorcu) iz 14. stoletja, formirano okrog cerkve sv. Križa

V letu 2024 je potekala revitalizacija stolpa Ormoškega gradu zaradi ureditve dostopnosti do četrtega in petega nadstropja ter osmerokotnega zaključka z leseno konstrukcijo za zvonove, kjer je tudi stolpna ura in razgledišče. Umestitev sodobne intervencije – mostovža čez podstrešje severnega trakta in dveh stopnišč, ki omogočata prehod med nadstropji v stolpu – je bila dopustna s pogojem obsežnega konserviranja celotne notranjščine.

Sliko Toneta Kralja Streljanje talcev, 13. 10. 1942 Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS), smo sprejeli na Restavratorski center (RC) Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) konec leta 2020. Neobičajna slika k nam ni prišla zaradi slabega stanja, kot je to navadno, temveč zaradi potrebe po odstranitvi premaza iz njene poslikane zadnje strani, v kolikor je to izvedljivo. Siv premaz je namreč onemogočal podrobno umetnostnozgodovinsko analizo sicer delno že poznanega motiva.

Projekt prenove je uspešen primer energetske sanacije poškodovane in dotrajane strukturalistične modernistične arhitekture s konca 70. let 20 stoletja, ki pa je imela velik dediščinski potencial. Na srečo je bilo ob multidisciplinarnem strokovnem sodelovanju mogoče ohraniti z rekonstrukcijskim posegom, ki je ponovno vzpostavil avtentičnost avtorske zasnove arhitektov Boruta Pečenka, Draga Klemenčiča in Branka Kraševca.

Metode daljinskega zaznavanja kot je zračno lasersko skeniranje vedno znova pokažejo,  da krajina ni nikjer prazna, povsod je polna sledov
človeških aktivnosti iz preteklosti. Ta množica sledov nas postavlja pred izziv, kako jih varovati.

Leta 2019 je bil izveden interventni poseg snemanja zgrafita slikarja Maksa Kavčiča iz leta 1953, ki mu je zaradi rušenja bivše Strojne tovarne Trbovlje grozilo uničenje, v letu pa 2022 je bila umetnina prezentirana na novem nosilcu v avli Delavskega doma Trbovlje.

V letu 2022 je bila zamenjana dotrajana strešna kritina, njena neometana zunanjščina je bila obnovljena na način, da so bile rege med kamnitimi gradniki očiščene in ponovno zapolnjene z apneno malto, kasneje je bilo zamenjano stavbno pohištvo, okna in vrata. Projekt obnove so sofinancirali Škofija Koper, Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Koper. V letu 2024 se je obnova nekdanje krstilnice zaključila s prezentacijo notranjščine.

Zavod za varstvo kulturne Slovenije aktivno opravlja celosten sklop identificiranja, dokumentiranja, preučevanja, vrednotenja in interpretiranja solinarske dediščine na več nivojih. Prek terenskega dela, preučevanja materialnih in nesnovnih virov ter sodelovanja z deležniki varstva kulturne dediščine zasledujemo cilj ohranjanja in revitalizacije večstoletne dediščine solin in solinarstva.

Žička kartuzija je izjemen spomenik samostanske arhitekture, ki presega okvirje slovenskega prostora. V njenem arhitekturnem tkivu so ohranjena vsa glavna slogovna obdobja evropske umetnosti. Zaradi svojih arhitekturnih, simbolnih, zgodovinskih, arheoloških in krajinskih vrednot ima izjemen pomen za državo, prav zaradi tega je bila leta 2015 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.

Z obnovo so se parkovne površine Rafutskega parka pomensko povezale v celoto in preuredile v javni mestni park. Vsi ohranjeni in avtentični elementi v parku so se očistili in sanirali: ohranjene mulde, elementi odvodnjavanja, stopnice sprehajalne proti do Laščakove vile, počivališči in podporni zidovi z reliefi.

Odlično mednarodno sodelovanje je Raziskovalni inštitut (RI) pripeljalo do partnerstva pri projektu E-RHIS – Evropska raziskovalna infrastruktura za Dediščinsko znanost ( www.e-rihs.eu ). V okviru projekta IPERION HS smo nudili dostop do raziskav petim projektom.

Rezultati izkopavanj so presegli pričakovanja, saj so bile arheološke ostaline zelo dobro ohranjene od globine 0,70 do 3,30 metra. Najstarejše plasti segajo v čas pred nastankom Emone, ko so prostor uporabljali rimski vojaki. Z zaščitnimi izkopavanja SNG Drama smo na področju eminentnega prostora mesta Emone severno od foruma pridobili izjemne podatke, rimske stavbne dediščine ter drobne materialne kulture.

Po najdenih dokumentih o restavratorskih posegih iz preteklosti, izvedenih naravoslovnih preiskavah in sondiranjih potemnelih plasti je bilo jasno, da se pod temino nahajata barvito naslikana motiva. Odstranjevanje potemnelih lakov je bilo z vidika etike, estetike in konservatorsko-restavratorske tehnologije eden od najzahtevnejših posegov, ki so se leta 2018 uspešno zaključili.  Slike bodo na novo uokvirjene obogatile likovno opremo koprske stolne cerkve. 

Obnova ulične fasade poslovno-stanovanjske palače podružnice Prve hrvatske štedionice u Zagrebu na Beethovnovi ulici 7/Cankarjeva cesta 8 v Ljubljani iz leta 1920 s poznosecesijsko fasado je predstavljala velik izziv za konservatorsko stroko. Glede na trdnost prvotnih materialov in dobro ohranjenost ter na podlagi vzorčnih poskusov smo se odločili za čiščenje fasade s peskanjem z mehkim medijem (Ibix Art Garnet extra fine) in rezultat čiščenja je bil odličen.

V procesu načrtovanja prenove nekdanje tovarne Rog sta bili bistveni izhodišči vključitev degradiranega območja v javno mestno življenje in povezava območja z okolico ter celovita prenova tovarniškega poslopja z ohranjanjem njenih kulturnovarstvenih vrednot. Po prenovi stavba še vedno izraža industrijski karakter s tipičnimi velikimi kasetiranimi okni in neprepleskanim ometom iz podaljšane malte.

Med letoma 2018 in 2022 je bil pod vodstvom Martine Lesar Kikelj izveden izredno obsežen ter strokovno zahteven projekt na stropni poslikavi na temenu stopnišča Gruberjeve palače.
Gruberjeva palača je umetnostnozgodovinski spomenik, saj se v njeni notranjosti nahajajo umetnine izrednega pomena tako za slovenski kot evropski prostor.

Januarja 2019, ko je izurjena tehnična ekipa sliko snela s stene koprske stolnice, se je za našo ekipo začelo obdobje vsakodnevnega izvajanja različnih postopkov, od odstranjevanja neoriginalnih plasti, kitanja in retuširanja do končnega lakiranja slike.

V letu 2023, je bila končana celovita prenova palače Gravisi Tiepolo. Palača Kreljeva 6 (Koper) je bila imenovana po lastnikih kot palača Gravisi Tiepolo, palača Baseggio in tudi kot Borilnica. Zadnje ime je najverjetneje izhajalo iz dejavnosti, saj je mogoče le po ustnih virih povezati omenjeno palačo kot vadbeno dvorano za sabljanje. Nedvomno predstavlja današnja palača v Kreljevi ulici izjemno arhitekturo, žal njena vrtna komponenta ni več ohranjena, pa vendar stavba priča o stanovanjski kulturi višjega beneškega meščanskega sloja 17. in 18. stoletja.