Obrambni stolp

V letu 2024 je potekala revitalizacija stolpa zaradi ureditve dostopnosti do četrtega in petega nadstropja ter osmerokotnega zaključka z leseno konstrukcijo za zvonove, kjer je tudi stolpna ura in razgledišče. Umestitev sodobne intervencije – mostovža čez podstrešje severnega trakta in dveh stopnišč, ki omogočata prehod med nadstropji v stolpu – je bila dopustna s pogojem obsežnega konserviranja celotne notranjščine. Izkazalo se je namreč, da je nadstropje nad grajsko kapelo prvotno predstavljalo nek pomembnejši grajski prostor, saj so se med posegi razkrili številni kakovostni stavbni elementi kot so kamnite sedilije ob oknih, grbovna znamenja ter stopnišče, ki znotraj stene vodi v kapelo. Opraviti imamo z izvirno srednjeveško in zgodnjebaročno substanco, s številnimi zgodbami zapisanimi v stene, tudi s poslikavami z zanimivim poljudno-etnološkim izpovednim slogom, kjer najdemo krščanske ter druge simbole. K sreči je dediščini naklonjen investitor pokazal pripravljenost hitrega prilagajanja spremembam projekta zaradi novih odkritij, kar za konservatorja pomeni enkratno danost. Arhitekt je veliko ustvarjalnega časa posvetil razmisleku, kako sodobne intervencije in detajle oblikovati na način, da bi bili čim manj moteči in oblikovno harmonični s podedovanim ambientom, kar ni bila lahka naloga, saj se je ohranjala domala vsa substanca, nova odkritja pa so zahtevala številne kompromise. Dela so bila izpeljana po konservatorsko-restavratorski metodologiji, npr. nove plombe med ohranjenimi starimi ometi so bile izvedene z apneno tehnologijo z dodatkom barvnega peska, ki je tonsko kompatibilen s historičnimi ometi, saj smo želeli ohraniti staro, avtentično. Manj sreče je bilo pri gradbenih delih, saj je kljub nadzoru pri izvedbi prišlo do številnih napak in posegov brez upoštevanja popisov del. Projekt predstavlja za konservatorja umetnostnega zgodovinarja enega izmed tistih, ki kljub vedno bolj zbirokratiziranemu pravno-formalnemu konservatorskem delu, ohranjajo navdušenje do poklica. Konservatorji smo prvi priča previdnemu odstiranju tančic preteklosti, ko se začenja pred nami razgrinjati preteklost in s tem razumevanje nekdanje veličine tega še vedno nepojasnjenega ambienta v ormoškem gradu, zaradi česar je bil projekt prava spomeniškovarstvena poslastica.