vodstva po arheološkem najdišču NUK II

O najdišču

Arheološka izkopavanja v letu 2024 in 2025 se izvajajo na območjih predvidene gradnje NUK II, ki v preteklosti še niso bila raziskana oz. so bila raziskana le delno. Sicer je tu prvi raziskoval Walter Schmid v letu 1912, kasneje pa so se do 90-ih let prejšnjega stoletja tu vrstile posamezne manjše raziskave, ki so potekale ob prenovah cestišč in komunalne ureditve. V letu 1990 so pod vodstvom Ljudmile Plesničar Gec potekale prve arheološke raziskave v sklopu priprav na gradnjo nove Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so se nadaljevale med letoma 1996 in 1999. Pod vodstvom dr. Andreja Gasparija so bile v letu 2008 raziskane preostale ostaline na dostopnih območjih, predvidenih za gradnjo NUK II. Preostala območja, ki iz različnih razlogov v letu 2008 niso bila dostopna, bodo raziskana v sklopu tokratnih raziskav in tik pred samo gradnjo.

Tokratna arheološka izkopavanja potekajo na severnem robu predvidenega območja gradnje NUK II in obsegajo približno 550 m² površine. Raziskali bomo manjši del karda ter dele insul XXVII in XLVI, ki sta bili v 4. stoletju združeni v enoten kompleks, ki je bil domnevno v javni rabi.

V prvih mesecih arheoloških izkopavanj smo v severozahodnem vogalu parkirišča raziskali del, ki do sedaj še ni bil raziskan. Dokumentirali smo temelje novoveških objektov ter ostanke zunanje ureditve, pod njimi pa ostanke srednjeveške rabe prostora z obdelovalno zemljino, v katero so bile vkopane jame in jarki različne namembnosti. Nekateri jarki so rezultat kopanja kamnov iz rimskodobnih zidov, ki so jih uporabili kot gradbeni material pri gradnji srednjeveškega mesta. Najmlajše rimskodobne ostaline na tem delu delovišča predstavlja prostor z estrihom v površini 80 m², nad katerim smo dokumentirali ruševino uničenega hipokavsta, ki je bil zgrajen iz plošč in stebričkov peščenjaka. V prostorih zahodno smo odkrili manjše prostore z različno namembnostjo. Tako je prostor z dodatno obzidano steno deloval kot peč za pripravo hrane ter hkrati kot vir ogrevanja manjšega prostora ob njem, v katerem smo odkrili zelo skromne ostanke hipokavsta s stebrički iz opek. V ruševini nad ostanki hipokavsta je bila prisotna večja količina odlomkov fresk in tudi votli zidaki (lat. tubuli), ki so bili kot obloga zidu namenjeni stenskemu ogrevanju prostora. Posebno odkritje je bazenček (lat. piscina), ki je skoraj meter globoko vkopan v starejše rimskodobne depozite. Bazen ima na dveh stranicah polkrožne zaključke, obložen je s hidrofobno malto ter dodatno zatesnjen z glino. Skozi južno stranico je na dnu bazena speljana svinčena cev, ki je predstavljala odtok. Verjetno kamnita obloga bazena se, žal, ni ohranila.

V prihodnjih mesecih arheoloških izkopavanj bomo nadaljevali raziskovanje starejših rimskodobnih depozitov, pričeli pa smo tudi z raziskavami območja ob Rimski 1 in 3.

Območje NUK II

Območje gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK II) se nahaja znotraj obzidja rimskega mesta Emona, nedaleč od vzhodnih mestnih vrat (lat. porta praetoria), ki so stale na območju Trga francoske revolucije. V neposredni bližini se nahaja križišče glavnih mestnih ulic, ki sta potekali približno po trasi današnje Slovenske (lat. cardo maximus) in Rimske ceste (lat. decumanus maximus). Arheološko najdišče NUK II obsega vogale insul XIII, XVII, XLVI in XXVII ter križišče dekumana in karda ter izstopa z izjemno dobro ohranjenostjo celotnega kompleksa, pri čemer je potrebno poudariti dobro ohranjenost nekaterih struktur (masivnost temeljev ter višine ohranjenih zidov tudi do 3m, tlaki in stenske poslikave) in bogato notranjo opremo. Prisotnost dobro ohranjenih elementov komunalne ureditve kot je kloaka na dekumanu ter javni vodnjak na območju karda, dajeta prostoru še večji pomen. Na primeru najdišča NUK II je dobro viden dvig bivanjskega standarda v 4. stoletju, ki je vplival na spremembo namembnosti posameznih insul ter sam urbanistični razvoj mesta. Velikost raziskane površine nudi dober vpogled v raster Emone, zasnovan v antični sredozemski formi ortogonalne sheme, urbs quadrata (križišče z vogali insul), ter omogoča sledenje historičnim spremembam znotraj insul. Ohranitev takšne urbanistične ureditve ni redka samo v slovenskem prostoru, temveč tudi na celotnem ozemlju nekdanjega rimskega imperija.

V srednjem veku je bila večina območja južno od današnje Rimske ceste v lasti Nemškega viteškega reda in je vse do sredine 19. stoletja ostala pretežno nepozidana. Tod so se širile njive in vrtovi. Prav zaradi nepozidanosti velikega dela območja sodi območje NUK II med najbolje ohranjene emonske ambiente. Poškodbe rimskih struktur so pred izkopom predstavljali le temelji novoveških stavb in vodnjakov, poleg tega pa lahko zlasti za območje Gradišča rečemo, da je antična urbanizacija vplivala na poznejše pozidave v 15. in kasneje 19. stoletju. Osnovna parcelacija je sledila rimski, preuporabljeni pa so bili tudi nekateri elementi, kot npr. kloaka, ki je bila v uporabi še konec 19. stoletja.