Marijino znamenje

V letošnjem letu smo na Oddelku za kamen in štukaturo ZVKDS Restavratorskega centra zaključili celovito obnovo Marijinega znamenja iz Radelj ob Dravi, ki se je začela s pripravo konservatorskega načrta 2018 ter nadaljevala z raziskavami in demontažo leta 2020. Gre za obsežen in kompleksen projekt, ki je zahteval sodelovanje strokovnjakov različnih strok in ustanov,  saj je bila materialna substanca spomenika močno degradirana. Kipi so bili zaradi poškodb in temnih oblog estetsko povsem razvrednoteni. Veliko je bilo odlomov in izgube detajlov ter najbolj izpostavljenih elementov kot so nosovi, prsti, stopala. Površina kipov je bila na nekaterih delih povsem uprašena. Glede na zatečeno stanje je bila naša prva misel, da bi Marijino znamenje nadomestili s kopijo, original pa umestili v nadzorovano atmosfero ali vsaj pod nadstrešek. Zaradi finančnih in prostorskih omejitev smo se odločili sklicati mednarodno posvetovalno komisijo v katero smo med drugim povabili strokovnjaka iz avstrijske BDA mag. Johanna Nimmrichterja in mag. Gorazda Živkoviča. Skupaj smo prišli do odločitve, da po zaključenih temeljitih konservatorsko restavratorskih posegih in nanosu žrtvene plasti originalno znamenje vrnemo na njegovo lokacijo, pred cerkev sv. Mihaela v Radljah ob Dravi.

Demontaža in montaža sta bila logistično zahtevna tako zaradi dimenzij kakor tudi zaradi občutljivosti spomenikov.

Najprej smo izvedli sondiranje. Zapletlo se je že pri odstranjevanju sekundarnih oblog. Nekatere obloge smo lahko delno odstranili z vodno paro in mehkimi ščetkami, medtem ko je del trdovratnih oblog ostal na kamnu. Da bi prišli do najustreznejše metode čiščenja in utrjevanja smo sodelovali tako z naravoslovnim oddelkom Restavratorskega centra kakor tudi z Raziskovalnim inštitutom in Zavodom za gradbeništvo. Obloge smo nato odstranjevali z ionskimi izmenjevalnimi smolami, s celulozno glinenimi pulpami s topili in kasneje tudi samo z destilirano vodo, mehansko z drobnim orodjem, lokalno na posameznih mestih pa tudi z laserjem.

Že pred demontažo kipov smo jih lokalno predutrdili z začasnim utrjevalcem Cyclododecane v razpršilu. Glede na rezultate analiz, narejenih že v času priprave konservatorskega načrta smo za utrjevanje krhkih delov kamna izbrali sredstvo CFW (Consolidation Formulation Water).

Še posebej zahtevno je bilo restavriranje kipa Siegfrieda Marenberškega, ustanovitelja samostana, pred katerim je znamenje prvotno stalo. Po razpustitvi samostana so namreč znamenje preselili pred nekdanje sodišče, ob glavni cesti. Tam je v 70. Letih prejšnjega stoletja kamion s hlodi zbil omenjeni kip, ki se je prelomil na 8 kosov. Restavratorji mariborske enote ZVKDS so ga uspešno restavrirali vendar so tekom desetletij vezi, s katerimi so bili posamezni kosi povezani korodirale in začele so se kazati poškodbe. Kljub velikemu izzivu, saj je bila ena od vezi vstavljena skozi celoten trup, smo se odločili, da dotrajane vezi poiščemo, odstranimo in nadomestimo z nerjavečimi.

Manjkajočo Jezusovo glavo smo lahko rekonstruirali zahvaljujoč fragmentoma obraza in krone, ki smo ju našli v času ogledov in priprave konservatorskega načrta pod spomenikom. Predhodno smo izdelali skico v glini, nato pa domodelacijo na originalu v nadomestni malti. Na enak način smo se lotili tudi dopolnjevanja ostalih ključnih manjkajočih delov na figurah (kot so prsti, dlani, stopala). Manjših poškodb in detajlov nismo dopolnjevali.

Pri konservatorsko restavratorskih posegih na Marijinem znamenju smo prvič v tako veliki meri izkoristili prednosti 3D tehnologije in smo poškodbe na originalnem kamnitem podstavku dopolnjevali na najmanj destruktiven način. 15 večjih poškodb smo 3D lasersko skenirali ter rezkali vstavke iz sorodnega naravnega kamna na CNC stroju. Nato smo jih ročno vpasali, da so se popolnoma prilegali originalu in površino kamna kamnoseško obdelali s špicami in dleti.
V skritih kotičkih kipov smo našli sledi barve in podloge pozlate na delih Marijine krone. Znamenje smo pred atmosferskimi vplivi in drugimi dejavniki propadanja zaščitili z nanosom silikatne lazure, saj je bilo znamenje tudi nekoč pobarvano z belo barvo, kar so pokazale naravoslovne preiskave. Ali je bila barva prvotna ali kasneje nanesena na znamenje z gotovostjo ni mogoče trditi. O zlatenju krone poleg materialnih ostankov pričajo tudi arhivski viri o predhodnih restavratorskih posegih.
Pri demontaži smo v mali niši na notranji strani podstavka našli vklesano letnico 1742, kar je pomembno, saj znamenje doslej še ni bilo točno datirano. Poleg letnice so vklesane tudi črke M A in L Z, med njimi pa je manjša niša v katero je bila položena kovinska skrinjica z zanimivo vsebino. Tako kot skrinjica je bila tudi njena vsebina močno preperela, med drugim so se v skrinjici ohranili: novec, miniaturni kipec, križec in tekstilni zvitek. Zaradi dotrajanosti materiala smo skrinjico skupaj z vsebino predali konservatorjem v Narodni muzej Slovenije, ki jo preučujejo in konservirajo, zanjo pa bodo izdelali tudi posebno vitrino v kateri bo razstavljena, predvidoma v Koroškem pokrajinskem muzeju v Radljah ob Dravi.