Pričujoča razstava je usmerjena v iskanje vizij varstva kulturno krajinske dediščine, pogojene z zgodovinsko utemeljeno gospodarsko rabo. Izziv, ki je pred nami je ponuditi odgovor kako na srednjeveškem delu solin ponovno vzpostaviti gospodarno ravnovesje kulturne krajine, ki je temeljni habitat redkih rastlinskih in živalskih vrst. Nenazadnje so soline vse pogosteje izpostavljene razdiralni moči poplav iz zaledja in morja. Tudi klimatska kriza je kriza kulture, ki je ni moč prezreti.
Razstava
Pajeta - Sožitje v ravnovesju Sečoveljskih solin
Razstavo je v petek, 7. 6. otvoril Matevž Čelik Vidmar, sekretar na Ministrstvu za kulturo. Zbrane sta med drugim nagovorila tudi mag. Miran Gajšek, sekretar na Ministrstvu za naravne vire in prostor in Jernej Hudolin, generalni direktor ZVKDS – objavljamo govor slednjega.
Solinarstvo je primer popolnega sobivanja in soobstoja narave in človeka, gre za povezavo, ki nas kot človeško skupnost povezuje in nas hkrati osmišlja. Narava nas nenehno opominja na pomembnost ravnovesja, spoštovanja in hvaležnosti in solinarji so to še kako dobro vedeli.
Poznavanje dolgokljunatega čapljevca v zavedanju solinarjev obstaja že odkar pomnijo, saj se védenje o uporabnosti za napovedovanje vremena dokaj neznane rastline prenaša iz roda v rod. Tudi v današnjih prizadevanjih, da solinarske veščine in dediščina ne bi utonile v pozabo, črpamo navdih iz zgodovinskega védenja solinarjev, da se človek in narava medsebojno dopolnjujeta. Za razumevanje univerzalne kreativne moči solinarstva je najpomembnejše spoznanje, da solinarji resnično nosijo naravo v sebi.
Na drugi strani pa je kulturna dediščina, ki predstavlja bogato tapiserijo človeške ustvarjalnosti, znanja, verovanj in tradicij. Je kolektivni spomin, ki nas povezuje s preteklostjo in nam daje identiteto. Naša kulturna dediščina je v mnogih pogledih odsev naravnega sveta, ki nas obdaja.
Soline odlikuje izjemna krajinsko arhitekturna vrednost, ki soustvarja slovensko nacionalno identiteto. Svet geometrizirane krajine – preoblikovane narave, je najučinkoviteje varovati tako, da se zagotovi oz. omogoči tista raba, zaradi katere je bila neka kulturna krajina ustvarjena. Za ohranjanje zgodovinske dinamike prostora je potrebna vsaj delna ohranitev tradicionalne pridelave soli in oživitev solinarstva. Zavedati se je potrebno, da je bil ravno solinar tisti, ki je s svojimi premišljenimi posegi v naravo pomagal oblikovati ta prostor, s tem pa ustvaril tudi pogoje za slanoljubne rastline.
Kulturne dediščine solin ne gre obravnavati v luči bremen in izdatkov, ampak kot neprecenljiv potencial na področju ekologije, kulture, ekonomije, sociale, znanosti in družbe. Prostoru pridelave »belega zlata«, je v ta namen potrebno zgolj zagotoviti primeren upravljavski okvir in organizacijsko strukturo, ki bo uveljavljala zgodovinsko ravnovesje prostora, delovala ekonomsko vzdržno in krepila vrednote prostora ter na njihovi podlagi širila in razvijala ekološki in dediščinski potencial.
Ohranjanje kulturne dediščine sloni na razumevanju tisočletnega razvoja posebnega prostora solin, ki temelji na človekovem preoblikovanju in njegovem kontinuiranem udejstvovanju, zato je potrebna zagotovitev možnosti izvajanja tradicionalnega solinarstva in s tem ohranjanja snovne in nesnovne dediščine solin ter ohranjanje specifičnega solinskega ekosistema.
Spoštovani, ob zaključku naj povzamem, da naravna in kulturna dediščina nista zgolj dediščini preteklosti, temveč sta temelj za prihodnost. Njuno ohranjanje in spoštovanje je naša odgovornost in čast.
Utrinki iz otvoritve
Razstava je na voljo za ogled v avli Ministrstva za kulturo do nadaljnjega. Vljudno vabljeni!
