Metode daljinskega zaznavanja kot je zračno lasersko skeniranje vedno znova pokažejo, da krajina ni nikjer prazna, povsod je polna sledov
človeških aktivnosti iz preteklosti. Ta množica sledov nas postavlja pred izziv, kako jih varovati.
Besedilo: dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik
Pri preverjanju omemb in poročil o mejnem zidu, ki teče po zahodnih
obronkih Snežniške planote med najdiščema sv. Ahac in Stražico pri Ilirski Bistrici, smo s pomočjo analize posnetkov zračnega laserskega skeniranja prepoznali tudi ostanke stare, po oblikovnih analogijah sodeč najverjetneje prazgodovinske, zemljiške razdelitve in urejene kulturne krajine, ki leži v okolici okolici gradišča Trnovo nad Ilirsko Bistrico. Sledovi, groblje in nasipi, ležijo v dolini med dvema zapornima zidovom; krajšim, v levem spodnjem robu teče prek Stražice, in daljši, skoraj3.5 km dolg, ki teče od po desnem robu slike in zavije proti levi, proti gradišču Ahac.
Ker imamo na Ilirskobistriškem očitno opraviti z najdišči s kontinuirano poselitvijo od prazgodovine do antike, gre v tem primeru računati tudi na edinstveno kontinuiteto rabe tal in organizacije podeželja od prazgodovine in antike. Množica arheoloških sledov, ki jih prepoznamo na obravnavanem območju je tako najbrž nastajala inbila v uporabi od prazgodovine do pozne antike. S pomočjo teh značilnosti lahko tudi sklepamo o starosti zapornega zidu, saj jenasip med sv. Ahacem in Za Stražico del te krajine in vključen vanjo. Metode daljinskega zaznavanja kot je zračno lasersko skeniranje vedno znova pokažejo, da krajina ni nikjer prazna, povsod je polna sledov človeških aktivnosti iz preteklosti. Ta množica sledov nas postavlja pred izziv, kako jih varovati.
Groblje in nasipi, ostanki pretekle kulturne krajine na območju Za Stražico.
