Včeraj smo se poslovili od konservatorja, predavatelja, mentorja in dolgoletnega ravnatelja Janeza Mikuža. Ostal bo naš vzgled in navdih, spominjali se ga bomo po izjemnih strokovnih dosežkih, neusahljivem raziskovalnem duhu ter humanistični, intelektualni in srčni širini. Poslavljamo se od njegove nemirne in iskrive podobe, od ustvarjalnega esteta, praktika in strokovnjaka.
1937-2025
Janez Mikuž
Janez Mikuž sodi med vsestranske slovenske konservatorje, ki so v šestdesetih letih 20. stoletja razvili in utrdili regijsko mrežo sedmih zavodovih izpostav od Maribora do Pirana. Njegova strokovna pot se je pričela po opravljeni diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1962, ko se je zaposlil kot kustos v tedanjem okrajnem, danes Pokrajinskem muzeju v Kopru.
Postal je član Spomeniške komisije, ki je v tistem času na obali opravljala vlogo pristojne spomeniške službe. Po ustanovitvi Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo je kot zunanji sodelavec sodeloval v številnih komisijah, med leti 1965-1974 pa bil tudi član sveta zavoda. Tudi z njegovo pomočjo se je nato večina slovenskih regionalnih in medobčinskih zavodov spremenila v kulturna žarišča in centre informiranja o pomenu kulturne dediščine in načinih njenega varovanja.
Konservatorska skupščina Piran
Redki so ljudje in strokovnjaki, ki so več kot podpirali vogale varstva dediščine v Sloveniji. Janez Mikuž je bil dejaven med tistimi, ki so gradili sistem, uvajali različne metode in vzgajali mlade konservatorje. Njegovo terensko delo je zajemalo vso paleto konservatorskega dela. Njegovi najuspešnejši posegi v stavbne spomenike so v času realizacije predstavljali inovativne dosežke v slovenski konservatorski stroki, aktivno pa je sodeloval tudi z avstrijskimi, nemškimi ter italijanskimi kolegi in službami. S prenosom uspešnih tujih praks je oplemenitil in povzdignil organizacijo in metodologijo dela naše službe v aktualne evropske strokovne okvire.
Na prste ene roke bi lahko prešteli slovenske konservatorje, ki so svoje bogate terenske izkušnje tudi teoretično podprli in svoja stališča, znotraj določenega časa in prostora, posredovali strokovni javnosti, kar dokazuje Mikuževih skoraj 300 bibliografskih enot. Dobro desetletje, med leti 1984–1994, je predaval na Katedri za konservatorstvo in muzeologijo na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je na mlade prenašal svojo sintezo teoretičnega in praktičnega znanja.
Nase je prevzel tudi eno najtežjih konservatorskih opravil, ko je od leta 1975 do 2002 s svetovljansko širino uspešno ravnateljeval Zavodu za spomeniško varstvo v Mariboru do vseh njegovih organizacijskih in kadrovskih sprememb sedanje mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ob tem in ob delu v desetinah komisij je bil svetovalec programskega direktorja ZVKDS in koordinator za spomenike v državni lasti, predsednik in član sveta Skupnosti zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine, član sveta takratnega Restavratorskega centra RS, pri Ministrstvu za kulturo član ekspertne skupine za varovanje kulturne dediščine.
Mikuževa, lahko bi zapisali, zatajevana likovnost, je posebno poglavje njegovega dela. V mlajših letih je bil na Primorskem avtor ali soavtor razstav sodobnih likovnih ustvarjalcev, svoj prefinjen likovni okus pa je nato dodatno razvijal v številnih fotografijah, ki jih je ustvarjal na terenu, v muzejih, ob razstavah, kot pomoč manj veščim kolegom ali zgolj kot rezultat konjička.
Do svoje upokojitve je bil avtentični konservator, mediteransko in štajersko živahen, včasih vihrav in radoveden, vendar človek s široko erudicijo, velikim smislom za likovnost in organizacijo.
V dneh tik pred njegovim slovesom smo ga, nevede zadnjič, gostili na našem zavodu z namenom, da počastimo njegov doprinos v spomeniški službi. Prispevek o našem zadnjem srečanju bo zato nepričakovano dobil posebno težo ter žalostno in slovesno noto.
Tvoja veličina ostaja v spominu…vseh nas.
Avtorici zapisa: Svjetlana Kurelac, Mihela Kajzer Fotografije: Arhiv ZVKDS
z leve Janez Mikuž, Svjetlana Kurelac, Jernej Hudolin
