Na pobočju Ljubljanskega gradu je pred tedni zrasel majhen vinograd. To je nekaj, kar bi na grajskem pobočju verjetno videli tudi srednjeveški zavojevalci Turki, če bi se tako približali Ljubljani. Vendar pa bi jih od skomin po silnem plenu odvrnil mogočen obrambni stolp, imenovan »Padav«, zgrajen pred letom 1496 kot del tedanjega obrambnega sistema na Šancah.
Pomembno je, da so bili njegovi lastniki ljubljanski meščani za razliko od samega gradu, ki ga je zgradil deželni gospod. Meščani so posedovali in skrbeli za prebivališče krvnika, stolpa z uro, smodnišničnega stolpa, visoke bastije in stolpa požarnega čuvaja.
Danes Šance potrebujejo ponovno oskrbo, saj sta jih načela čas in predvsem vremenske neprilike. Meščani bodo ponovno morali seči v mošnjiček za ta del naše dediščine, ki mu je zadnjo podobo leta 1935 vdihnil naš najpomembnejši arhitekt Jožef Plečnik z idejo o ljubljanski akropoli.
Dr. France Stele, prvi slovenski konservator, je ob tem zapisal: »Sodobna Ljubljana ni samo mravljišče prebivalstva z določenimi pravnimi, trgovskimi in družbenimi opravki, ampak tudi znamenje samozavesti, napredka in kulture veselja naroda z vsemi njegovimi lastnostmi in udejstvovanjem. S tem pa se tudi pomen gradu kot urbanistične akropole dviga v simbol, ki naj ne bi bil samo golo znamenje, temveč tudi viden in dejanski ud narodovega telesa.«
Še pred obnovo Šanc pa bodo morali arheologi podati odgovor, ki bo potrdil ali pa tudi ne, zgodovinske upodobitve tega obrambnega sistema.
Upam tudi, da se bo v obnovljenem kompleksu pojavila luč, ki je v srednjem veku gorela vsako noč in skrbela, da so meščani mirno spali, saj je nad njimi bedela mogočna trdnjava.